Stanka Chrobáková Repar, 2018-06-05

večletni medčasi (2)

●●

Budna sem v blodnem krogu shajanja in uhajanja
energij. Dišave najinih sladko klavrnih objemov
vzletijo v nebo. Kjer se kot kopje obračajo proti
hrastovim vratom norosti. Hiša hira, se pomika
nazaj za en človeški glas. Vse je tu nedoumljivo
in hkrati odstrto kot gladina v svoji valujoči liniji.
Pomlad prihaja, praviš na vrtu pod trto, potrt, zazrt
vase. Pomlad prihaja, pravim v žalnem zrcalnem
posnetku, razblinjena v privlačni daljavi. Ne glede
na to narava brsti, jagodičje pridobiva na sočnosti,
lističi raztezajo svoj pajčolan. Je kraj, ki je rob. Ki
daje posebno moč tej zvočno-zračni napeljavi med
nama. Sipanje svetlobe na prašnih delcih realnosti.
Svetlobni zajčki so potonili na dnu morja. Obdani
smo s civilizacijo, ki mre. Cvre. Ki še naju navdaja
z občutkom neizogibnosti pogube. Nek Homer spet
oblega Trojo. Nek Dante spet vstopa v svoj Pekel.
Starega Kosovela so zažgali na grmadi kot veščo.
Preveč. Prehitevaš me, ki te prehitevam. Stegovati
svoj steznik, ne dihati. Nočka in njenih 77 spodnjic.
Temá je splošna, vseobsegajoča. In odveč marljiva.