Aleš Jelenko, 2018-06-09

še noga se nekje konča

hladni, nedotakljivi zvoki. vesolje

se širi brez mene. zadnjica na

re-use stolu. pa mobilni aparat in

(pre)potrebno pivo, ki ga ni.

v zenicah se zrcali bela žoga.

in prepotena telesa. v njej

so najbrž še vedno shranjeni

spomini na shujšane postave;

odvečne kilograme smo pridobili

med vožnjo na trideseti klanec.

še vedno pa sanjam. o brezglavih

kuščarjih, vročem soncu in

jagodah v šortsih. zdaj, ko pišem,

je praznina res neskončna.

in jaz sem vedno trši. kot stol,

ki v tišini vztraja pod mano.