Marko Skok - Mezopotamsky, 2013-10-17
POT V TABORIŠČE
Zaspano zlezem v nedeljsko jutro, ne kava ne tuš me ne prebudita
popolnoma. In vseeno mi je, da bom nekoliko zamudil v masko na RTVju, kjer čas teče
počasneje. Včeraj smo statisti, mi Sence iz Nekropole, štiri ure zrli v strop, preden smo sploh stopili
v studio. Torej, če danes zamudim nekaj minut, bom nekaj minut manj zrl
v prazno. Oblečem se v sivino in vržem nahrbtnik na hrbet, prestopim mačka, ki se je razpotegnil
pred vrati, da bi vsaj mene zadržal doma, saj ti že par ur napenjaš oči na drugi strani
Ljubljanice. Spustim se po stopnicah, ki jih nisem še nikoli preštel, čeprav tu životarim že več kot petnajst
let. Izstopim na prazno Gregorčičevo in čez hip na Igriški butnejo vame živordeče ženske
hlače, ki jih obdajajo dve močnejši gospe v rjavih listih jeseni. Ošvrknem prenovljen vhod Male drame, ki
ne vem kdaj me bo videla, saj me požira Šentjakobsko. Pred Maxijem se starejši par ubada s kakcem pasje
dame v modrem zvezdnatem plaščku in nad sabo zaslišim vrane, ki se derejo Gnoj je
zlato. Prestopim Šubičevo in na Slovenski žarijo stoli in mize in pri Mladinski gorijo sveče in sprašujem se komu
gorijo. Pred Namo prehitim belega goloba, ki ima popackano glavo in peruti v petdesetem odtenku
sive. Pri pošti grem čez in Čopova spominja na Fukušimo, par čistilcev v belih pajacih vneto spira pozlačene verze
Zdravljice. In grem mimo mrtvega Slona in zajetnega para pri Kompasu in pred SKBjem mi pot preseka dvojnik
Milana Jesiha na biciklu in me zatišči na vodo. V Miklošičevem parku me zmotita klošarja s vprašanjem po cigaretah
in drobižu, a jima ne morem ponuditi ničesar, saj sem nekadilec in tudi sam potreben večje količine drobiža, da bi
lahko plačal položnice in najemnino, več najemnin. Padem v objem vrtljivih vrat in se spustim v masko, kjer
ugotovim, da nisem zamudil ničesar. Pred mano je še en dan v odlomkih Pahorjevega romana, še en dan v
taborišču. Še en dan brez tebe. Še en dan brez samega sebe.