Tamara Turšič, 2017-09-14
Portret pod vrbami
Piješ kavo sama ob Ljubljanici.
Opazuješ mimoidoče,
mlado žensko zatopljeno v knjigo,
liste vrbe nad sabo.
Nimaš posebnega razloga,
da si tu.
Neznana si v svojem mestu.
Poslušaš.
Kako ti bije srce,
kako dihaš.
Ne počneš nič, prav nič.
Lahko bi izginila, skočila v taksi,
lahko bi ujela avtobus.
Lahko bi.
Začela pogovor z žensko,
spraševala o knjigi;
"Ah, ne, nisem brala najnovejše
Vojnovićeve knjige",
ali se pogovorila o tem,
kako so pizze v Trnovskem zvonu
slabše od kar ga je prevzel nov lastnik.
Ne bi poznala tvojega imena,
sestre, partnerja, otrok, prijateljev,
zakaj si puščaš sive lase
in zakaj se najraje ljubiš zvečer.
Preprosto.
Uživaš ta čas, preden se vrneš.
Dolgčas, ta skrivni vrt.