Peter Semolič, 2018-05-13

NAVJE

Pa pojdiva, vstopiva v sveti prostor, med zlate
mrliče, medtem ko se zgodnje spomladansko
sonce že iskri na svetlo zelenih lističih dreves,
pronica v sivino starih nagrobnikov … Resničnejši
v svojih knjigah, celo šolskih učbenikih, kot tukaj
in vendar tako oni, prosti slovničnih pravil,
šepetajoči v jeziku zgodnjih trav, cvrčanju sveč,
šuštenju sape, ki veje vzdolž poti, po kateri
greva, tako oni sami kot niso bili nikoli prej.
Ustaviva se pri arkadni veži, kjer nad enim izmed
grobov razpira angel svoja ožgana krila. Ali pa ga
je nekdo posprejal s črno barvo? Ne moliva
za njihove pobegle duše ne slaviva njihove
zaslužnosti za narod. Molčiva. Poslušava, kako
se v bližnjem grmu oglaša kos, kako mu izza
zidu, ki deli svet mrtvih in svet živih odgovarja
drugi. Oblak zakrije sonce … ali pa je že večer …