Samo Kreutz, 2018-07-11

Mestni razgledi II (Pogled z obzidja)

Za precejeno sled dotika oddaljeno
popoldne
pijansko navlečeno čez obledelo horizontalo

v pomečkanem srajčnem žepu tihotapi celo nebo
ali pa trepetavo miluje pozabljeno besedo

en sam otroški vzklik nižje

ljudje
hiše
drevesa
v najožjem hlačnem zavihku presušenega granita

popoldne
povsem zastirajoče

brez vonja
brez otipa

le za kamnito večnost vstran.