Katja Kuštrin, 2018-05-14

BEŽIGRAD

Stopiš po pločniku glavne ceste.
Jutro je že zadihalo proti opoldnevu.
Na nebu nad stolpnico danes opevani
kemtrejlsi igrajo igro križcev in krožcev.
Sprašuješ se, ali je to teorija zarote ?

Pločnik se polni s koraki ljudi, ki strmijo
v tla s telefoni v rokah. Kot bi gledal
dokumentarec o robotih. »Vse je že
sprogramirano,« pomisliš. Rešilni avto
zdrvi mimo kot bi švignil. Betonska džungla.

Zvoki avtomobilov, utripanje rumene na
semaforju, nekdo, ki kriči na trgovca,
ne veš zakaj … Spotakneš se ob luknjo
na pločniku. Oko ti ujame pogled na gore,
ki so čisto na koncu tvojega vidnega polja

in jih osvetljuje sonce. Čeprav najdeš
v vsaki sliki nekaj lepega, kar bi te odvrnilo
od paničnih občutkov, ko se giblješ med vsemi
tujci, zvoki, ne pomaga kaj dosti. Vsak delček tebe,
vsak trenutek trepeta. Zazvoni ti telefon.

Mama želi, da kupiš sol. Sprašuješ se:
»Je z mano kaj narobe«? Razbijanje srca ...
plitko dihanje … razširjene zenice … potne roke …
Zdi se ti, da je svet nerealen, da si le igralec,
ne veš, ali boš še uspel narediti naslednji korak .