Peter Rangus, 2018-05-20

Sonet št. 62

Kakor da sem tipal sivkaste fasade

zatemnjenih blokov in betežna Šiška

je obstala. Mrzla vpadnica je z viška

zgledala kot smrtno-bolna promenada



dunajskih povesti in avtomobili,

kot kočije skremžene buržuazije.

Negibljiv sem zrl v lastne utopije,

tih in sklonjen, da me ne bi opazili.



Trotoarji, cestni jaški, kandelabri

so lasje in pege ceste. Jadni gabri

so polomljeni kozolci sredi polja



in na oknu medla šelesteča sveča,

izgubljen študent v narisanem vesolju.

Noč je kri, papir oči, telo je ječa.