Samo Kreutz, 2018-07-25

Na sprehodu

bilo je takrat ko sem nazadnje pohajkoval po zaloški

od nekod je prikolovratila brezzoba stara pijanka
napila se je do mrtvega
za hrbtom ti vpije

usrane usrane

raskav vrvež nenadoma zatohlo jenja in ona se izgublja
mogoče nekam v zrak
iz vozlanke svojih besed je vzela u ali s
in spletla lestev do nebes

rane rane

takrat je prsi dneva od strani prebodel odmev
cerkvenih zvonov
verniki vseh mogočih govoric in oblačil letajo naokrog
ter kradejo tvoj horizont
ti pa zmoliš očenaš namesto njih
hvaljen jezus se premakne za spoznanje

nižje nižje

v bujnem grmovju se je oglasila omamno pisana ptica
nad pomlad izvrgla svojo poslednjo
pesem iz strnišča najglobljih sanj
ne veš kaj jo je premotilo da je
vzletela mimo tvojih nog
izognila se ti je avtu

ne

po diagonali iz temnega trebuha se izleže večerna cesta
ob tistih senčnatih hišah vedno se držijo skupaj
ponoči še bolj da jih je manj strah
srečaš znanca
ne spomniš se več kdaj sta se nazadnje videla
mogoče so se zažrla leta vmes ali pa je bilo to že danes
(čas je vendar tako izmuzljivo relativen)
ogovoriš ga in za novo hlastavo večnost spet stresaš

pozdrave

čez vsak dan ko se ponovno sprehajaš od sebe k sebi