irena p. beguš, 2018-05-15

Ljubljanski grad

Z balkona gledam v noč, ki liže hiše,
nad vso brezbrižnostjo luči brlijo,
ob poti v grič svetloba tiho riše
spomine, ki na grajskem kamnu spijo.

Pravice si zaželel je rod raje
in dvignil svoje roke, da pograbi
škrlat in ga obleče v znak izdaje
preljubega boga, ki hlapca ustvari,

da zrači mehko postelj gospodarja,
molči, gara in strada večno lačen,
meso pa je, ki hlev mu zaudarja.

Ko se v upor poda na trd zid, mračen,
v krvavem boju pade sredi barja.
Še mrtvi čakajo na svet drugačen.