Aleš Ropoša, 2015-08-05

LJUBLJANA PONOČI

Belo mesto spušča se v mrak
ptice let krmari zrak
potnik izgubljeni sprehaja se ponoči
noče taksija in želi, da sam prišel bi domov.
Prepojen z lepimi občutki dneva
nevarnost kriminala spretno ignorira.

Ponoči nebo odene tisoč rumenih pikic
miška poželjivo strmi v nebo po koščku sira
popotnik spomni se na prijatelja noči
varno pospremil ga iz Rožnika do postaje glavne
pozabil reči mu je hvala
varno do doma mora priti, ker drugače bo res štala!

Zakaj ljudje tako smo sami?
Sploh tu v Ljubljani te nobeden ne pogleda
razen če neumnosti s tabo ne naklepa
težko najdeš iskren pogovor, kaj šele dotik
hrepenenje po domu in domačih prav krvavo me ubija
tujec med ljudmi sem kot popotnik sredi noči.

Ljubljana ponoči - zvezde svetijo nocoj
kam gremo? A ta pot je prava?
Odločitev od mene v celoti je odvisna
in kako bo takrat, če ne bo?
potnika vprašanja mučijo sredi noči.
Ljubljana ponoči mu odgovora ne bo dala.

Kaj prijatelji poreko, ni važno
pa tudi za ljubezen eno figo me skrbi
reče popotnik si obupan,
prav težko korak naredi
jutri morda odgovor bo prišel sam od sebe
vse dvome bo razčistil, ponoči o tem razmišljati ni zdravo.

Vidi popotnik ponoči črno mačko
potruditi se mora, da odmisli vraževerje
na slastno večerjo pomisli in nevarnost zgine
ponoči ljudje res vidimo duhove
ponoči še v Ljubljani spomeniki oživijo
se potniku prikaže en poet s steklenico.

Čakajo ponoči lahko nevarnosti usodne
mamila, banda huliganov, prostitutka
sploh v velikih mestih
vedno nekoga ob sebi pametno imeti
a če potnik vse nevarnosti odmisli
ko do cilja pride - Ljubljana ponoči osupljiv kraj.