Tamara Turšič, 2016-10-01

340 dni po

Stari velikan Jože P.,
dvorni arhitekt,
je zabeležil vsak proporc te dame,
kot da bi vedel,
kako voljna in blagodejna je.
Imam jih enainštirideset,
asfalt mi daje veter
medtem ko hodim.
--------------------------------

Nebo. Modro.
Dehti.
Tukaj ni televizije,
ne sten,
ne požrešnih oči.
Glasilke belega pročelja
nežno gladijo moje dlani
in stara razglednica v Antikvarijatu
ne neha zatrjevati
"Ljubljana je moj sen".
Takrat pomislim,
ta ženska je moje življenje.
Z njenimi poljubi se hranim,
lahko bi se nažirala in se ne potešila.
A čas vedno pravilno odmeri srečanja,
kot da bi se bal,
da se nasitiva.
Seveda, lahko bi se zasanjala
in sova bi zasukala svoje velike oči,
me odnesla daleč,
a rajši potrkavam na leseno mizo,
skodelica kave pa ob tem cinglja,
ne sprašujem, koliko časa še in kdaj,
upoštevam možnost,
da je tudi ta obstoj upravičen.
Pravim vam,
sanje so prav vredu,
a budnost je nora tako kot jaz,
že zato, ker se kot norica drži dogajanja.

/Enkrat, ko postaneš del nekega puzzla,
se ljubezen pretoči v sliko,
čuden fenomen,
kako se pošasti spremenijo v srce.
Ti pa se samo sprehajaš dalje./